Avtomobil iz Nemčije v Švico: postopek v osmih korakih

Nemška zaloga rabljenih vozil je največja v nemško govorečem prostoru, že sama količina pa niža ceno. Pri iskanem modelu tam stoji na ducate primerljivih vozil, druga ob drugem; v Švici jih je pogosto peščica. Prodajalec v gosti ponudbi se pogaja drugače kot tisti, čigar vozilo je edino te vrste v okolici.

Drugi razlog je v sestavi zaloge. Veliki dizelski motorji in visoki prevoženi kilometri so v Nemčiji bolj razširjeni, štirikolesni pogon in avtomatski menjalnik pa redkejši in dražji. Povpraševanje v Švici je ravno obratno. To je opažanje iz tega, kar se oglašuje na obeh straneh, ne naravni zakon — vendar pojasni, zakaj čez mejo potujejo prav karavani z velikim motorjem in vozila z vlečno sposobnostjo.

Česa cena iz oglasa ne pove: med njo in švicarsko registrsko tablico so avtomobilski davek (Automobilsteuer), uvozni davek (Einfuhrsteuer), prepeljava, pregled in registracija. Carine od 1. januarja 2024 ni več med njimi, uvoz pa morate kljub temu prijaviti. Račun se izide, če je razlika večja od te vsote — pri mladih modelih, ki so v Švici iskani, pa se izide redko.

Vrstni red ni stvar okusa. Vsak korak predpostavlja dokument, ki ga je ustvaril prejšnji, na dveh mestih pa poti nazaj ni: brez prijave na meji ni odločbe o odmeri (Veranlagungsverfügung), brez odločbe o odmeri pa kantonalni urad za cestni promet (Strassenverkehrsamt) vozila ne sprejme.

Trije dokumenti odločajo o tem, ali bo registracija običajen obisk urada ali pa bo zanjo potrebno izvedensko mnenje. Potrdilo o skladnosti — po vsej Evropi imenovano COC — vsebuje tehnične podatke v standardizirani obliki, vključno z vrednostmi izpustov in hrupa. Zulassungsbescheinigung del I in del II (nemška prometna dokumenta) dokazujeta, čigavo je vozilo in kaj se je z njim doslej dogajalo. Zadnje poročilo o nemškem rednem tehničnem pregledu (Hauptuntersuchung, HU) pokaže, kaj je pregledovalec nazadnje videl.

Dokument COC je točka, na kateri se uvoz zalomi. Če je priložen, je pregled v Švici formalnost. Če manjka, urad za cestni promet zahteva lasten dokaz o izpustih in hrupu, in to je za dajatvami največja posamezna postavka. Vprašajte po njem pred ogledom in si dajte poslati fotografijo — ne zagotovila, da je „zagotovo kje shranjen“.

Šele nato kupoprodajna pogodba. V njej naj bo zapisano, da se vozilo prodaja za izvoz v Švico, kdo ga odjavi, kdo vrne tablice in kdaj se predajo dokumenti in ključi. Pri nakupu pri trgovcu vanjo vključite tudi vprašanje, ali račun izkazuje DDV ali je izdan po sistemu obdavčitve razlike v ceni (Differenzbesteuerung) — od tega je odvisno, ali je sploh kaj za povrniti.

Vozilo, ki se uvozi v Švico, ne ostane na nemških tablicah. Odjava poteka pri nemškem registracijskem uradu, tablicam pa se tam odstrani žig. Dokler tega ni, v državi izvoza tečeta naprej nemški davek na motorna vozila (Kfz-Steuer) in obveznost zavarovanja — to je postavka, ki jo kupci najpogosteje spregledajo, ker se na računu pojavi šele čez mesece kot bremenitev.

Za samo vožnjo so tri poti: nemške kratkotrajne tablice (Kurzzeitkennzeichen), izvozne tablice (Ausfuhrkennzeichen) ali pa brez tablic in namesto tega s prikolico. Izvozne tablice so čista pot čez mejo, ker se izdajo izrecno za ta namen in pridejo z zavarovanjem, ki velja v ciljni državi. Katera različica kdaj ustreza, je podrobno opisano v posebnem prispevku o prepeljavi.

Vožnjo načrtujte na delovni dan in prek carinskega prehoda z osebjem. To ni podrobnost: kdor se zvečer ali v nedeljo pelje čez prehod brez osebja, nima prijave, naknadno carinjenje pa vzame več časa kot kateri koli ovinek.

Pristojen je Zvezni urad za carine in varnost meja. Prijava poteka ob vstopu, na carinskem prehodu z osebjem, z vozilom na kraju samem. Predložijo se kupoprodajna pogodba ali račun z navedeno ceno, tuji dokumenti vozila in vaš osebni dokument. Kdor uvaža za drugega, potrebuje dodatno še pooblastilo.

Rezultat tega koraka je odločba o odmeri (Veranlagungsverfügung), ki je v Švici znana kot obrazec 13.20A. To je dokument, brez katerega pozneje nič ne gre naprej: urad za cestni promet ga zahteva, brez njega ni tablic. Poleg tega vsebuje rok, v katerem mora biti vozilo registrirano.

Delovni čas carinskih prehodov se močno razlikuje, na manjših prehodih pa ni stalno nikogar. Klic dan prej je najcenejši del celotnega uvoza.

Ob uvozu zapadeta dve dajatvi, ki se ne odmerita po isti velikosti. Zato ju ni mogoče na hitro oceniti tako, da se na kupnino obračuna odstotek. Carina, ki se je prej prištela kot tretja dajatev, je odpadla.

Veljavne stopnje za avtomobilski davek in uvozni davek objavlja BAZG. Spreminjajo se, število v vodniku, ki je starejše od zadnje spremembe, pa je slabše kot nobeno — bralec z njim računa in se zmoti. Kar se praktično nikoli ne spremeni, je osnova za odmero, ta pa je navedena zgoraj.

Za sebe računajte v tem vrstnem redu: kupnina plus prevoz do meje da vrednost, ki je pomembna. Carina se ne prišteje več. Na vrednost avtomobilski davek. Na vsoto obojega, dopolnjeno s prevozom naprej do namembnega kraja v Švici, uvozni davek. Kdor namesto tega na kupnino računa pavšalni pribitek, običajno podceni zadnjo postavko, ker se uvozni davek obračuna na že povečan znesek.

Zraven pridejo še kantonalne pristojbine za pregled in registracijo ter registrske tablice (Kontrollschilder). Razlikujejo se od kantona do kantona; vaš kantonalni urad za cestni promet jih navaja.

Zavarovanje avtomobilske odgovornosti mora obstajati pred registracijo. Potrdilo gre elektronsko uradu za cestni promet; vam za to ni treba ničesar predložiti, vendar mora pogodba veljati, sicer se termin odpove. Klic zavarovalnici s številko šasije praviloma zadošča.

Pri dokazilu o izpustih in hrupu se prvi korak izplača. Če je dokument COC na voljo, praviloma zadoščajo njegove vrednosti. Če manjka, urad zahteva lasten pregled s terminom in pristojbino, pri vozilih, ki nikoli niso bila izdelana za evropski trg, pa postane to posamično izvedensko mnenje. Cenovna prednost uvoza iz čezmorskih držav se na tej točki običajno povsem razblini.

Vsako uvoženo vozilo se predstavi kantonalnemu uradu za cestni promet, ne glede na to, kako svež je nemški tehnični pregled (HU). Veljaven HU ne nadomesti švicarskega pregleda vozila (Motorfahrzeugkontrolle, MFK). Pristojen je kanton, v katerem prebiva imetnik, ne tisti, v katerem vozilo stoji.

K predstavitvi sodijo odločba o odmeri, tuji dokumenti vozila, dokument COC in dokazilo o zavarovanju. Preverja se tehnično stanje po švicarskih predpisih — sem sodijo točke, ki v Nemčiji ne igrajo vloge, na primer izvedba določenih naprav za osvetlitev in pnevmatike v vpisanih dimenzijah.

Kot okvir za časovno načrtovanje: carinjenje v enem dnevu, do termina pri uradu za cestni promet pa mine, odvisno od kantona in letnega časa, od enega do štirih tednov. Z izvedenskim mnenjem je to prej od dveh do treh mesecev. To je okvir in ne zagotovilo — spomladi so termini redkejši kot novembra.

Tri okoliščine naredijo iz ugodnega nakupa dragega. Prva je manjkajoči dokument COC, ker pregled iz formalnosti spremeni v izvedensko mnenje. Druga je tesna cenovna prednost, izračunana s pavšalnim pribitkom na kupnino: uvozni davek se obračuna na vsoto, ki že vključuje avtomobilski davek in prevoz, prav to postavko pa pribitek podceni. Majhna prednost je tako hitro porabljena.

Tretja je napaka, ki se opazi šele pri pregledu MFK. Pri vozilu, kupljenem v domači državi, se o tem pogajate s prodajalcem; pri uvozu pa stojite z vozilom v ciljni državi, prodajalec je v tujini, kupoprodajna pogodba pa verjetno izključuje odgovornost za napake. Pregled pri neodvisni delavnici pred nakupom zato pri uvozu ni razkošje, temveč zavarovanje prav za ta primer.

In še ena okoliščina, v kateri se račun skoraj vedno izide: starejše vozilo z velikim motorjem in bogato opremo, ki ga je v Nemčiji v izobilju, v Švici pa je iskano. V takem primeru je razlika v ceni velika, dajatve so absolutno nizke, dokument COC pa je priložen, ker je bilo vozilo izdelano za evropski trg.