Crit'Air: okoljska nalepka za Francijo

Uradno se nalepka imenuje „certificat qualité de l'air“, potrdilo o kakovosti zraka. Vozilo uvrsti v enega od šestih razredov, od 0 do 5, vsak s svojo barvo. Manjša ko je številka, čistejše velja vozilo. Zelo stara vozila so v celoti izločena: ne dobijo nalepke in veljajo za nerazvrščena, kar v praksi pomeni, da povsod, kjer veljajo omejitve, prva ostanejo zunaj.

Na nalepki je poleg razreda registrska številka vozila. Tako pripada natanko temu avtomobilu s točno to registrsko številko. Če je nalepljena na drug avtomobil ali ima avto medtem drugo registrsko številko, ničesar več ne izkazuje. Namesti se spredaj na vetrobransko steklo, tako da je berljiva od zunaj; nalepka v predalu pred sovoznikom ne šteje.

Nalepka ni ne cestnina ne davek. Je oznaka, na podlagi katere mesta in organi določajo, katera vozila smejo kdaj zapeljati na določeno območje. Kako poteka nadzor, se od kraja do kraja razlikuje in spreminja: ponekod ga izvajajo policija in občinsko redarstvo ob ustavitvi ali pri parkiranju, drugod poteka samodejno. Računajte s tem, da nadzor poteka, in ne s tem, da ravno vas ne bo doletel.

Razred določajo trije podatki: vrsta vozila, torej osebni avtomobil, dostavno vozilo, motorno kolo ali težko vozilo, vrsta pogona in emisijski standard Euro, po katerem je bilo vozilo homologirano. Če standarda v dokumentih ni, ga nadomesti datum prve registracije, ker je iz njega mogoče sklepati, kateri standard je bil takrat najmanj zahtevan.

Za osebne avtomobile iz tega nastane lestvica, ki si jo je mogoče zapomniti:

Dizelsko vozilo pri enakem standardu pristane en razred slabše kot bencinsko; dizel z Euro 6 si razred 2 deli z bencincem z Euro 4. In hibrid brez vtiča se razvrsti po gorivu in standardu kot vsako drugo vozilo z motorjem na notranje zgorevanje; razred 1 zgolj zaradi vrste pogona dobi le priključni hibrid.

Uradni izdajatelj ponuja kalkulator, ki iz vrste vozila, pogona in standarda ali datuma prve registracije izračuna razred. Kdor avto šele namerava kupiti in se želi z njim pozneje peljati v Francijo, tako pred nakupom preveri, kam bo uvrščen — razlika, ki se v vsakdanu pozna bolj kot v ceni.

Francija na nalepko veže dve vrsti omejitev. Prva so stalne okoljske cone, „zones à faibles émissions“, na kratko ZFE, ki jih uvajajo velika mestna območja; najbolj znane so v širšem območju Pariza in v Lyonu. V takšni coni vozila določenih razredov ob določenih časih ne smejo voziti. Kateri razredi so izključeni, kako daleč sega cona in ali prepoved velja neprekinjeno ali le ob delavnikih, določi vsaka cona sama.

Druga vrsta so omejitve ob visoki onesnaženosti zraka. Če na nekem območju ugotovijo epizodo onesnaženja, lahko prefektura za njen čas odredi „circulation différenciée“: takrat smejo voziti le vozila določenih razredov, in to tudi tam, kjer stalne cone ni. Takšne odredbe objavijo kratkoročno, pogosto dan prej, in prizadenejo prav popotnike, ki o njih ne vedo ničesar.

Cone so v Franciji politično sporne. Parlament je sklenil njihovo odpravo, ustavni svet je ta del zakona iz formalnih razlogov razveljavil, in cone ostajajo. Da je razprava s tem končana, skoraj nihče ne verjame. Za vas iz tega sledi preprosto pravilo: ne zanašajte se ne na časopisni članek ne na to, kar je veljalo pred letom dni, temveč pred vožnjo preverite na spletni strani mesta ali metropole, čez območje katere se peljete.

Na vstopu je cona označena s prometnim znakom in z dopolnilnimi tablami za razrede in čase, na katere se nanaša. Navigacijska naprava con ne pozna zanesljivo, pri znaku pa je za obrat običajno prepozno.

Nalepko izdaja en sam izdajatelj: spletna stran francoske vlade za „certificat qualité de l'air“, ki deluje po naročilu ministrstva za okolje. Njen naslov se konča s „.gouv.fr“. Tam jo naročite po spletu, tudi iz tujine, nalepka pa pride po pošti. Cena je nizka.

Kdor išče „naročilo Crit'Air“, pogosto najprej najde druge strani. Videti so uradne, zahtevajo večkratno ceno in vlogo v najboljšem primeru le posredujejo naprej; v najslabšem nikoli nič ne pride, vaši dokumenti o vozilu pa so pri neznancu. Ni razloga, da bi plačali posredniku: uradni obrazec je kratek.

Za naročilo potrebujete registrsko številko, državo registracije in datoteko prometnega dovoljenja, iz katere so razvidni podatki o vozilu. Pazite, da je berljiva in da prikazuje stran s tehničnimi podatki. Neberljiva kopija upočasni obdelavo, prav ta čas pa vam potem manjka pred odhodom.

Ker nalepka pride po pošti, je pravo vprašanje načrtovanje. Pošiljka v tujino potuje dlje kot znotraj Francije, in kdor naroči v tednu pred odhodom, se morda odpelje brez nje. Ne računajte s tem, da potrdilo o naročilu nadomesti nalepko na steklu, temveč naročite tako zgodaj, da je pred odhodom že nalepljena.

Omejitve veljajo za vsa vozila, ne glede na to, kje so registrirana. Tuje registrske tablice ne oprostijo obveznosti nalepke, okoljska nalepka iz druge države pa ni priznana: nemška zelena nalepka francoskemu nadzorniku nič ne pove, in obratno Crit'Air ne velja v nemških okoljskih conah.

Najpogostejša past je v dokumentih. Veliko tujih prometnih dovoljenj standarda Euro ne navaja izrecno, temveč kot kodo ali pa sploh ne. Na enotnem prometnem dovoljenju EU je za to predvideno polje V.9, a ali je izpolnjeno, je odvisno od države in starosti dokumenta. Če standarda ni, se vozilo razvrsti po datumu prve registracije — in to lahko da slabši razred, kot si ga avto zasluži, na primer pri vozilih, ki so standard izpolnjevala že pred tem, ko je postal obvezen.

Zanesljivo je standard naveden v potrdilu o skladnosti, COC. Imejte ga pri roki in pri izpolnjevanju preverite, ali obrazec dopušča takšno dodatno dokazilo. Če razred na dostavljeni nalepki ne ustreza temu, kar izhaja iz dokumentov, se obrnite na izdajatelja, preden z napačnim razredom zapeljete v cono.

To ne velja le za osebne avtomobile. Tudi motorna kolesa, avtodomi in dostavna vozila potrebujejo nalepko in se razvrščajo po lastnih tabelah.

V Franciji registrska številka ostane pri vozilu, tudi ko to zamenja lastnika. Nalepka na steklu rabljenega avtomobila zato ustreza vozilu, dokler vozi s to registrsko številko. Če pa se avto domov pelje z drugimi tablicami, na primer z začasnimi ali izvoznimi, nalepka ničesar več ne izkazuje: na njej je registrska številka, ki je ni več na avtomobilu.

Naročilo nove nalepke na registrsko številko, ki bo obstajala šele na dan prevzema, zaradi poštne poti praktično nikoli ne uspe pravočasno. Čista rešitev zato ni nalepka, temveč pot: če je kraj prevzema v coni, se s prodajalcem dogovorite za predajo zunaj nje in vožnjo domov načrtujte po cestah, ki se nobene cone ne dotaknejo. Dan prej preverite, ali je v regiji napovedana epizoda onesnaženja.

Pred nakupom se splača poznati razred, tudi če avto ne bo ostal v Franciji. Prosite za fotografijo prometnega dovoljenja in na njem poiščite polje V.9 — v francoskih dokumentih je praviloma izpolnjeno. Tako veste, kaj kupujete, in imate podatek pri roki, ko boste pozneje naročali nalepko za svojo registrsko številko.

Ko je avto registriran doma, za vsako nadaljnjo vožnjo v francosko cono velja enako kot za vsako tuje vozilo. Nalepka se izda na novo registrsko številko, staro pa odstranite s stekla — pri kontroli povzroča le zmedo.