Ko električni avto dolgo stoji

Litij-ionska baterija se stara po dveh medsebojno neodvisnih poteh. Ena je odvisna od uporabe: vsak cikel nekoliko spremeni elektrode. Druga poteka neodvisno od tega in se imenuje koledarsko staranje — dogaja se, ko vozilo stoji, in dogaja se vedno.

Koledarsko staranje je odvisno predvsem od dveh veličin: od napetosti celic, torej od stanja napolnjenosti, in od temperature. Visoko stanje napolnjenosti pomeni visoko napetost na površini elektrod in s tem močnejše stranske reakcije v elektrolitu. Visoka temperatura te reakcije dodatno pospeši, ker kemijski procesi z naraščajočo temperaturo potekajo hitreje.

Iz tega izhajata najslabši in najboljši način, kako parkirati električni avtomobil. Najslabše: polno napolnjen na soncu na parkirišču poleti. Najbolje: s srednjim stanjem napolnjenosti v hladni garaži. Med tema primeroma v nekaj mesecih nastane merljiva razlika v preostali kapaciteti — in ta pri nadaljnji prodaji ni anekdota, temveč številka v zapisniku o bateriji.

Skoraj vsak električni avtomobil ima dve bateriji. Velika poganja vozilo; mali akumulator napaja krmilne enote, zaklepanje, razsvetljavo in — to je ključna točka — kontaktorje, ki visokonapetostno omrežje sploh šele vklopijo. Brez malega akumulatorja vozilo ostane mrtvo, tudi če je velika baterija polna. To je najpogostejša okvara po daljšem mirovanju in vsakič znova preseneti.

Med običajnim delovanjem vozilo mali akumulator redno dopolnjuje iz velike baterije. Za to pa se mora prebuditi, in ali ter kako pogosto to stori, je odvisno od vozila. Nekateri modeli to zanesljivo počnejo več mesecev; drugi po določenem času preidejo v globoko spanje ali prenehajo dopolnjevati, ko stanje napolnjenosti velike baterije pade pod določeno mejo. Katero pravilo velja, piše v navodilih za uporabo vozila.

V praksi to pomeni: mali akumulator je sestavni del, ki odloči, kako se mirovanje konča, in hkrati najcenejši del v vozilu. Polnilnik za svinčene akumulatorje na za to predvidenih priključnih točkah je najpreprostejše zavarovanje pred tem, da se vrnete k vozilu, ki se ga niti odkleniti ne da.

Sodobno vozilo nikoli povsem ne zaspi. Čaka na signal ključa, ohranja mobilno povezavo za aplikacijo, preverja alarmno napravo in se v presledkih samo prebudi, da izmeri stanja. Vsaka od teh funkcij porabi malo; skupaj in v več tednih porabijo veliko.

Poleg tega je tu samopraznjenje celic, ki pa je pri litij-ionskih celicah majhno — precej manjše od tega, kar porabi elektronika vozila. Kdor po treh tednih najde opazno nižje stanje napolnjenosti, nima težave z baterijo, temveč vozilo, ki je bilo ves čas dovolj budno, da je ostalo dosegljivo.

Večina vozil ima zato transportni način ali način globokega spanja, ki izklopi prav te funkcije. Namenjen je bivanju v servisu in ladijskemu prevozu, uporabite pa ga lahko tudi med svojo odsotnostjo. Cena za to je, da aplikacija vozila ne doseže več — kar je pravzaprav namen.

Ne polna ne prazna. Polna pomeni visoko napetost celic in s tem pospešeno koledarsko staranje. Prazna pomeni, da vozilo več tednov še naprej porablja energijo in nekoč zaide v območje, v katerem malega akumulatorja ne napaja več — ali v najslabšem primeru celice globoko izprazni. Srednje stanje napolnjenosti prepreči oboje in hkrati daje rezervo za porabo med mirovanjem.

Če proizvajalec za daljše mirovanje navaja svoj razpon, velja njegov razpon in ne splošno pravilo. To piše v navodilih za uporabo in je ena redkih točk, pri katerih so navodila res specifična za vozilo — različne kemijske sestave celic se obnašajo različno, in kar velja za eno, za drugo ni optimalno.

Pustiti vozilo priključeno na kabel je najzanesljivejša rešitev, če sta izpolnjena dva pogoja: vozilo ima nastavljivo mejo polnjenja, napeljava pa sme delovati brez nadzora. Ustrezna polnilna naprava to sme; kabel za polnjenje v sili v gospodinjski vtičnici več tednov za to ni namenjen. Na kablu lahko vozilo poleg tega uravnava temperaturo, ne da bi izpraznilo baterijo.

Za staranje je mraz prijatelj baterije: stranske reakcije v elektrolitu potekajo počasneje, in vozilo, ki zimo preživi v hladni garaži, se koledarsko stara manj kot vozilo v toplem podnebju. Za delovanje je mraz nasprotnik — a le, dokler baterija ni spet v svojem delovnem območju.

Iz tega izhaja, kaj velja po mirovanju na mrazu: prve kilometre vozite z malo moči, ne pričakujte močne rekuperacije in se ne odpeljite takoj do hitre polnilnice. Sistem za upravljanje baterije se sam zaščiti in omeji moč; to ni okvara, temveč prav zaščitna funkcija, ki prepreči polnjenje pri prenizki temperaturi.

Vročina je resnejši primer, ker deluje trajno. Vozilo, ki več poletij stoji polno napolnjeno na prostem, to pokaže v preostali kapaciteti. Kjer sence ni, že nižje stanje napolnjenosti precej pomaga — oba dejavnika delujeta skupaj, vplivate pa lahko le na enega od njiju.

Baterija ni edini sestavni del, ki občuti dolgo mirovanje. Pnevmatike izgubljajo tlak in na naležni površini dobijo ploska mesta, ki se pri težkem vozilu med vožnjo zgladijo počasneje kot pri lahkem. Zavorni koluti rjavijo, pri električnem avtomobilu pa začnejo z višje izhodiščne ravni, ker se torna zavora tako ali tako malo uporablja.

K temu pridejo malenkosti, ki so povsod enake: vlaga v notranjosti, tesnila, ki se lepijo, kabinski filter, ki v vlažnem vozilu smrdi, in električna parkirna zavora, ki lahko po več mesecih zategnjenosti v vlažnem okolju zablokira. Slednja je točka, na kateri se mirovanje spremeni v račun servisa.

Prva vožnja po tem je zato posebna vaja. Pred vožnjo preverite tlak v pnevmatikah. Na prosti cesti enkrat močno zavrite, da odstranite rjo s kolutov. Prikaz dosega pa nekaj časa ignorirajte — računa s porabo zadnjih kilometrov, teh pa že tedne ni bilo.

Truda je malo, vrstni red pa preprost. Kar piše tukaj, velja za tri tedne enako kot za šest mesecev — le vprašanje, ali lahko kdo vmes pogleda vozilo, je z dolžino odsotnosti pomembnejše.

Nizka prevožena razdalja glede na starost je pri avtomobilu z motorjem z notranjim zgorevanjem dober znak, pri električnem avtomobilu pa odprto vprašanje. Koledarsko staranje poteka neodvisno od prevoženih kilometrov, in vozilo, ki je tri leta stalo polno napolnjeno na soncu, ima morda manj preostale kapacitete kot vozilo, ki so ga v istem času vozili.

Vprašanje za prodajalca se zato ne glasi le, koliko je bilo prevoženega, temveč tudi, kako in kje je vozilo stalo. Garaža ali ulica, kakšno podnebje, na kablu ali ne, s katero mejo polnjenja. Odgovora ni mogoče dokazati, lahko pa ga primerjate z zapisnikom o bateriji — in če se oboje ujema, je to dober znak za prodajalčeve navedbe nasploh.

Poseben primer je uvoženo vozilo. Med prejšnjim lastnikom in novim imetnikom lahko minejo meseci, ki jih je vozilo preživelo na zbirnem prostoru, v pristanišču ali na ladji — v podnebju, ki ga ni nihče izbral, in s stanjem napolnjenosti, ki ga ni nihče nadzoroval. To ni razlog za izključitev, je pa razlog, da si zapisnik o bateriji ogledate pred nakupom in ne po njem.