Kako pravilno preveriti klimatsko napravo v rabljenem avtu

Naprava deluje s hladivom, ki kroži v zaprtem krogu. Kompresor ga stisne, v kondenzatorju pred hladilnikom motorja odda toploto zunanjemu zraku in se utekočini, ekspanzijski element ga razširi, v uparjalniku za armaturno ploščo pa znova izpari in pri tem odvzame toploto zraku v potniškem prostoru. Sušilnik vpija vlago, ki bi sicer v sistemu zmrznila ali tvorila kislino.

Ključna točka pri rabljenem avtomobilu: v hladivu je raztopljeno olje kompresorja, ki kroži skupaj z njim. Če je naprava prazna, ker pušča, ali je leta nihče ne vklopi, kompresor ni mazan, tesnilo njegove gredi pa se izsuši. Naprava, ki je „samo“ prazna, je zato le redko samo prazna.

Da naprava z leti izgubi nekaj hladiva, je normalno — cevi niso popolnoma neprepustne. Dolivanje po mnogih letih zato ni sumljivo. Dvakratno dolivanje v dveh letih pa je.

V vozilih sta v uporabi dve hladivi: starejše R134a in novejše R1234yf, ki se je s prehodom na sredstva z nižjim potencialom globalnega segrevanja uveljavilo v novejših homologacijah. Nista medsebojno zamenljivi, potrebujeta različne servisne naprave in različne priključke — in njuna cena se močno razlikuje.

Katero je v vozilu, ni treba ugibati. V motornem prostoru je nalepka z oznako hladiva in količino polnjenja. To je podatek, ki ga fotografirate pred ogledom, če želite oceniti, koliko stane polnjenje — in ne letnik, saj prehod ni potekal pri vseh proizvajalcih hkrati.

V praksi to pomeni: pri dveh sicer enakih vozilih je isto popravilo lahko opazno različno drago, samo zaradi hladiva. To upoštevajte v izračunu, preden se začnete pogajati.

Roka pred šobo ni primerna za preizkus, ker je občutek odvisen od zunanje temperature, vlažnosti zraka in temperature lastne roke. Preprost termometer v srednji šobi pa je. Postopek je vedno enak in traja deset minut.

Pri starejših napravah je na sprednji strani kompresorja elektromagnetna sklopka. Ob vklopu se sliši klik in vrtljaji prostega teka za hip padejo. Ta zvok je koristen znak: pove, da krmiljenje napravo sploh sprosti — česar ne stori, če je tlak v sistemu prenizek.

Novejša vozila pogosto uporabljajo zunanje regulirane kompresorje brez sklopke: ves čas se vrtijo in pretok uravnavajo z ventilom. Tam klika ni, in to ni znak napake. Kdor tega ne ve, išče na napačnem mestu.

V obeh primerih štejejo zvoki, ki ne sodijo zraven: drgnjenje ali ropotanje, ki se pojavi z vklopom, ali cviljenje jermena ob vklopu kompresorja — slednje je lahko jermen, lahko pa tudi kompresor, ki se težko vrti.

Na uparjalniku se kondenzira zračna vlaga. Voda odteka skozi odtočno cevko pod vozilo. Luža čiste vode po vožnji z vklopljeno napravo je zato dober znak: odtok je prost.

Če luže ni in v notranjosti diši zatohlo, je odtok verjetno zamašen — z listjem, umazanijo ali prepognjeno cevko. Voda si tedaj poišče drugo pot, ki pri mnogih vozilih vodi v prostor za noge, pogosto na sovoznikovi strani in pogosto natanko tja, kjer so krmilne enote. Vlažne talne preproge v suhem vremenu zato niso lepotna napaka.

Za preverjanje zadostujeta pogled pod vozilo po testni vožnji in otip pod talnimi preprogami, preden izstopite.

Zatohel vonj ob vklopu večinoma prihaja iz uparjalnika: ta je stalno vlažen in na njegovih lamelah se naselijo mikroorganizmi. Dezinfekcija pomaga, vendar se težava ponavlja, dokler se uparjalnik po ustavitvi ne posuši. Kdor napravo zadnje minute pred ciljem izklopi in pusti delovati le ventilator, to zmanjša.

Drugi razlog za šibko delovanje je banalen, a ga kljub temu pogosto spregledajo: kabinski filter. Če je zamašen, pride malo zraka, in zrak, ki pride, se ne zdi hladen, čeprav krogotok deluje brezhibno. Filter je eden najcenejših delov na vozilu in je pri mnogih modelih dostopen v nekaj minutah — preden presodite klimatsko napravo, se nanj splača pogledati.

Sestavni deli naprave se manj razlikujejo po ceni kot po delu, ki ga zahteva njihova zamenjava. Kondenzator in sušilnik sta spredaj in dostopna. Kompresor je drag, a dosegljiv. Uparjalnik je v ohišju klimatske naprave za armaturno ploščo, in pri večini vozil je treba za njegovo zamenjavo armaturno ploščo odstraniti.

Zato pri napravi, ki pušča, vprašanje ni „koliko stane del“, temveč „kje pušča“. Odgovor da iskanje puščanja s kontrastnim sredstvom, in to je smiseln prvi izdatek — ne tretje polnjenje.

Kompresor, ki se je mehansko uničil, prinese še eno pravilo: njegovi drobni delci se razširijo po vsem krogu. Pravilno popravilo zato dodatno zamenja sušilnik in ekspanzijski element ter spere cevi. Račun, na katerem je le kompresor, je razlog, da tudi drugi kompresor ne zdrži dolgo.

V električnem vozilu hladilni krog le redko skrbi samo za udobje. Pogosto hladi tudi baterijo, in kjer je vgrajena toplotna črpalka, isti krogotok pozimi deluje obratno in ogreva potniški prostor z manj elektrike, kot bi je porabil navaden uporovni grelnik.

Okvarjena naprava takrat ne stane le udobja, temveč pozimi doseg in pri hitrem polnjenju morda tudi polnilno moč, ker baterija ne more ohranjati svoje temperature. Preizkus je enak kot zgoraj; posledice ugotovljene napake so večje.

Zadostujejo tri vprašanja, in na vsa tri je mogoče odgovoriti z dokumenti: kdaj je bila naprava nazadnje napolnjena, ali so pri tem iskali puščanje in katero hladivo piše na nalepki. Prodajalec, ki pokaže račun, ima tri odgovore na enem listu.

Če naprava ostane hladna in so odgovori verjetni, je tema zaključena. Če ostane mlačna, je to postavka z razponom — od dolivanja do odstranjene armaturne plošče —, in ta razpon je treba razjasniti pred zavezo, ne po njej.