Polnjenje na cilju: vtičnica, hotel, kamp

Napolnjena energija je moč krat čas. To množenje podcenjujemo, ker je moč izpisana na zaslonu, čas pa ne. Skromna povezava, ki deluje dvanajst ur, da več kot močna polnilnica med odmorom za kavo — in to da, medtem ko nihče ne čaka ob njej.

Iz tega sledi vrstni red za vsako potovanje: najprej razjasnite, kje boste prenočili in ali je tam elektrika; šele nato načrtujte pot. Kdor naredi obratno, sestavi potovanje iz postankov za polnjenje in se čudi, da je naporno.

Druga prednost je tehnične narave. Majhna moč polnjenja pomeni majhno C-stopnjo, malo odpadne toplote in okno polnjenja, ki ga lahko prosto izberete — vključno z možnostjo, da ostanete pod zgornjimi odstotki. To je najbolj prizanesljivo ravnanje, ki ga baterija na potovanju lahko dobi.

V velikem delu Evrope sta napetost in frekvenca enaki. Oblika gospodinjske vtičnice pa kljub temu ni povsod enaka: Švica ima lasten sistem z zamaknjenimi kontakti, Francija in Belgija uporabljata ozemljitveni zatič namesto stranskih ozemljitvenih kontaktov, Italija pozna več premerov hkrati, Danska, Irska in Združeno kraljestvo pa imajo vsaka še svojo izvedbo. Potovalni adapter iz toaletne torbice za to ni namenjen.

Razlika ni v obliki, temveč v trajni obremenitvi. Adapter za običajen polnilnik naprave prenaša desetino toka, ki ga zasilni polnilni kabel vleče več ur. Poceni potovalni adapterji imajo majhne kontaktne površine in vzmetne pločevinaste kontakte; pod trajno obremenitvijo se segrejejo, segretost pa je predstopnja ožganih kontaktov. Kdor v tujini polni iz gospodinjske vtičnice, potrebuje adapter, ki je zasnovan za trajni tok polnilnega kabla in je ustrezno označen.

K temu pride še tisto, kar je za vtičnico, in tega ji ne vidite. V starejših stavbah je več prostorov na enem tokokrogu, sponke so se v desetletjih postarale, zaščitno stikalo na diferenčni tok (FID-stikalo) pa ponekod sploh manjka ali ni vrste, ki jo zahteva vozilo z enosmernim vmesnim tokokrogom. Dovoljenje najemodajalca ni ocena inštalacije.

Na kampih, v delavnicah, na kmetijah in v številnih podzemnih garažah je nameščena modra ali rdeča industrijska vtičnica. Modra ima eno fazo, rdeča tri. Obe sta izdelani za trajno obremenitev, imata velike okrogle kontakte, zaklep in tesnilo — prav lastnosti, ki jih gospodinjski vtičnici manjkajo. Kjer je taka vtičnica na voljo, je v vseh pogledih boljša od gospodinjske.

Jakost toka je napisana na sami vtičnici in pove, kaj je dovoljeno — ne pa, s kolikšno varovalko je vtičnica v razdelilniku zadaj dejansko zavarovana. Na kampu je varovalka za posamezno parcelo pogosto bistveno manjša, kot bi sklepali po izvedbi vtičnice, ker je celoten kamp priključen na skupni dovod. Zato o varovalki vprašajte že ob prijavi, ne šele pri večerji.

Za zasilni polnilni kabel obstajajo nastavki za obe izvedbi. So najsmiselnejši del potovalne opreme, ker iz improvizirane rešitve naredijo urejeno. Česar ne zmorejo: povečati moči. Meja ostaja vgrajeni polnilnik, in na enofazni modri vtičnici se tudi vozilo, zasnovano za trifazno polnjenje, polni enofazno.

„Ali imate polnilnice?“ je napačno vprašanje, ker je odgovor skoraj vedno da in skoraj nikoli ne pomeni tega, kar ima gost v mislih. Hiša s sto sobami in dvema polnilnima mestoma ima polnilnice. Kdor pride zvečer, mora vedeti nekaj drugega.

Uporabna so vprašanja, ki izsilijo številko ali jasen ne. Koliko mest, kateri priključek, izmenični ali enosmerni tok, z rezervacijo ali brez, za zapornico ali prosto dostopno, z določeno kartico ali brez. In najpomembnejše na koncu: ali je v garaži poleg tega navadna vtičnica, na kateri lahko v sili čez noč malo dopolnite baterijo?

Odgovor „imamo dve mesti, obe tipa 2, brez rezervacije“ je uporaben, ker omogoča načrtovanje: če sta zasedeni, se zjutraj odpeljete do najbližje javne polnilnice in kljub temu niste izgubili nobene vožnje. Odgovor „imamo polnilnice“ ne omogoča načrtovanja, zato nima nobene vrednosti.

Večina zasilnih polnilnih kablov in številna vozila omogočajo nastavitev polnilnega toka. Ta nastavitev je pri neznani inštalaciji najpomembnejše orodje: nižji tok manj obremeni vtičnico, sponke in dovod ter pomeni razliko med mirno nočjo in toplo vtičnico.

Da pri tem skoraj nič ne izgubite, pokaže isto množenje kot prej. Tok krat napetost je moč, moč krat ure je energija. V dolgi noči tudi previdno nastavljen tok da uporabno količino energije — za dnevne potrebe večine potovanj zadošča.

Po pol ure se dotaknite vtičnice. Mlačna je normalna, izrazito topla je razlog, da tok še zmanjšate, vroča pa je razlog, da vtič izvlečete in polnjenje opustite. Ta preizkus nič ne stane in nadomesti vsako tehnično informacijo, ki je tako ali tako ne dobite.

Potovalna oprema električnega avtomobila je pregledna in je neuporabna vsak dan, ko kakšen njen del leži doma. Zato naj bo stalno v vozilu, ne v kleti.

Poleg tega potrebujete podatek, ki ni predmet: največji izmenični tok, ki ga vozilo sprejme, in število faz. Kdor tega ne ve, ne more oceniti vtičnice niti izbrati nastavitve. Naveden je v dokumentaciji vozila in ga preberete v dveh minutah.

Potovanje, pri katerem polnite vsako noč, na poti potrebuje le še energijo za dnevno etapo. To je drugačno načrtovanje: dneva ne določa doseg vozila, temveč razdalja, ki ste jo tako ali tako nameravali prevoziti. Postanek za hitro polnjenje iz sestavnega dela načrta postane izjema.

To je še posebej očitno tam, kjer so koridorji hitrih polnilnic redki. V regijah stran od velikih prometnih osi, na otokih in v gorskih dolinah vtičnica na cilju ni zasilna rešitev, temveč prava infrastruktura. Kdor potuje tja, nastanitev izbira po priključku in ne obratno.

Ostaja pa pravilo za primer, ko na cilju vendarle ne gre: zadnje etape nikoli ne načrtujte z ostankom, ki ravno še zadošča. Kdor prispe z zadostno rezervo, ima naslednje jutro izbiro. Kdor prispe brez nje, je nima.