Polnjenje na poti: iz česa je sestavljena cena

Kar se obračuna na javni polnilnici, je sestavljeno iz največ štirih delov, in vsi ponudniki ne uporabljajo vseh. Cena energije se obračuna po napolnjeni energiji v kilovatnih urah. Pristojbina na polnjenje se zaračuna enkrat za vsako polnjenje, ne glede na količino. Časovna pristojbina ali pristojbina za zasedenost se obračuna po trajanju, pogosto šele po določenem času priključenosti. Pribitek za gostovanje se doda, če polnite na polnilnici, ki ni last vašega ponudnika.

Katera od teh postavk prevladuje, je odvisno od vašega ravnanja. Kdor polni redko in takrat veliko, plača predvsem ceno energije. Kdor pogosto na kratko dopolni baterijo, plača predvsem pristojbine na polnjenje. Kdor ob polnilnici kosi, plača predvsem čas. Tarifa, ki je za enega ugodna, je za drugega najdražja.

Konkretnih zneskov tu ni, in to namerno: razlikujejo se po državi, ponudniku, lokaciji in času ter se nenehno spreminjajo. Kar se ne spreminja, je sestava — in z njo lahko preverite vsako ponudbo.

Do polnjenja vodita dve poti. Pri neposrednem plačilu — pogosto imenovanem ad hoc — postopek začnete brez pogodbenega razmerja, s kartico, aplikacijo ali kodo na napravi. To je udobno in praviloma najdražja pot, ker upravljavec pred seboj nima pogodbene stranke in temu primerno kalkulira.

Druga pot je pogodba s ponudnikom polnjenja. Praviloma prinese nižje cene energije in enoten obračun v številnih omrežjih, zato pa pogosto zahteva mesečno osnovno pristojbino. Račun je preprost: osnovna pristojbina, deljena s prihrankom na kilovatno uro, da količino, od katere se pogodba izplača. Kdor polni manj, je brez pogodbe na boljšem.

Za tistega, ki polni doma in javno le na potovanjih, je navadno prava izbira tarifa brez osnovne pristojbine — tudi če je cena energije višja. Za tistega, ki nima lastne možnosti polnjenja, je ravno obratno. To eno vprašanje — kje večinoma polnite? — v celoti odloči o izbiri tarife.

Za vsako polnilnico stojita dve podjetji. Eno upravlja polnilnico in prodaja polnjenje; drugo ima vas za stranko in z vami obračunava. Če gre za isto podjetje, velja domača tarifa. Če ne, polnjenje poteka prek dogovora o gostovanju (roamingu) — in ponudnik, ki z vami obračunava, na upravljavčevo ceno doda svojo maržo.

Zato se pred postankom za polnjenje splača pogledati v aplikacijo: praviloma prikaže ceno, ki jo vaš ponudnik zaračuna na tej konkretni polnilnici, ta pa se lahko razlikuje od cene na zaslonu. Na daljših vožnjah čez državne meje je to največji posamezni vzvod — polnilnica iste znamke se lahko v sosednji državi obračuna pod povsem drugačnimi pogoji.

Navajanje cen je pravno urejeno. Kako mora biti cena prikazana in po čem se sme obračunati, predpisujejo nacionalni predpisi o navajanju cen in o meroslovju; pristojni so posamezni meroslovni in tržni nadzorni organi. Kdor ne more razumeti obračuna, se lahko tam pritoži.

Polnilnica na izmenični tok je v bistvu kabel s stikalom in merilno tehniko. Polnilnica na enosmerni tok vsebuje vso močnostno elektroniko, ki je pri izmeničnem toku v vozilu: usmernik, filtre, hlajenje, pogosto hlajen kabel. Naprava je dražja, njena življenjska doba krajša, stroške pa je treba amortizirati.

Poleg tega je tu omrežni priključek. Lokacija z več hitrimi polnilnimi mesti potrebuje priključno moč, ki ustreza moči manjšega obrtnega obrata. Omrežnina se v številnih državah ne obračuna le po prevzeti energiji, temveč tudi po najvišji prevzeti moči — lokacija torej plača za konice, ki se morda pojavijo le nekaj dni na leto.

In nazadnje lokacija sama: zemljišče ob avtocestnem izvozu, razsvetljava, nadstrešek, vzdrževanje, obdelava plačil. Vse to je vključeno v ceno na kilovatno uro, ker ni druge postavke, na katero bi se to lahko porazdelilo. Kdor polni doma, ne plača ničesar od tega — to je pravi razlog za razliko, ne energija sama.

Pristojbine za zasedenost imajo razumljiv namen: hitro polnilno mesto, na katerem vozilo pri petindevetdesetih odstotkih z nekaj kilovati še naprej polni, je za vse druge brez vrednosti. Pristojbina torej ne usmerja porabe, temveč zasedenost.

Vendar zadene prav območje, v katerem je krivulja polnjenja tako ali tako ploska. Ker moč z naraščajočim stanjem napolnjenosti pada, zadnja kilovatna ura ne stane le največ časa, temveč pri časovni pristojbini tudi največ denarja. Učinka se krepita — in zato pravilo, da pri sedemdesetih do osemdesetih odstotkih nadaljujete vožnjo, ni stvar sloga, temveč stroškovna odločitev.

Izjema je polnjenje na cilju. Na polnilnici na izmenični tok čez noč v hotelu ali podnevi na delovnem mestu krivulja ni pomembna, ker je moč tako ali tako nizka. Tam je pristojbina za zasedenost — če obstaja — edini razlog, da zjutraj vozilo prestavite.

Obračuna se tisto, kar gre skozi števec, ne tisto, kar pride v baterijo. Vmes so izgube, in niso majhne. Pri polnjenju z izmeničnim tokom vgrajeni polnilnik deluje z izkoristkom, ki je občutno pod sto odstotki; del energije se spremeni v toploto. Manjša ko je moč polnjenja, bolj se pozna osnovna poraba elektronike vozila — pri gospodinjski vtičnici je odstotek izgub največji.

Pri polnjenju z enosmernim tokom vgrajeni polnilnik ne sodeluje, so pa druge postavke: kondicioniranje baterije, hlajenje med polnjenjem in poleti klimatizacija notranjosti, če voznik ostane v vozilu. Tudi ta energija gre skozi števec.

V praksi to pomeni: poraba, ki jo prikaže vozilo, je sistematično nižja od tiste, ki je izkazana na računu. Kdor želi poznati svoje stroške na sto kilometrov, računa z obračunano energijo, ne s prikazom v vozilu. Razlika je reda velikosti od nekaj odstotkov do več kot desetine, odvisno od načina polnjenja in temperature.

Skrivnih tarif ni, je pa ravnanje, ki merljivo učinkuje. Teh pet točk naredi največjo razliko:

Največji vzvod je pri tem na prvem mestu, in to z razlogom: med lastnim priključkom in hitro polnilnico ob avtocesti je pri skoraj vseh tarifah večkratna razlika v ceni, in nobeno vozniško ravnanje te razlike ne nadoknadi.

Dve lastnosti vozila neposredno vplivata na stroške polnjenja. Prva je poraba: določa, koliko kilovatnih ur je sploh treba kupiti. Druga je moč polnjenja: določa, kako dolgo vozilo stoji na polnilnici, ki obračunava po času ali zaračunava pristojbino za zasedenost.

Tretja lastnost je manj opazna, v vsakdanu pa enako pomembna: zmožnost trifaznega polnjenja z izmeničnim tokom s polno močjo. Vozilo, ki na običajni polnilnici na izmenični tok sprejme enajst kilovatov, v vsakdanu shaja z ugodnimi polnilnicami. Vozilo, ki tam polni le enofazno, se bo umikalo na enosmerni tok — in to je dražja pot.