Kako dobiti nazaj DDV pri izvozu: pravi vrstni red

Izpolnjeni morajo biti trije pogoji hkrati, in če manjka eden, je tema zaključena. Prvič, kupnina mora vsebovati DDV, ki ga prodajalec izrecno izkaže. Drugič, vozilo mora notranji trg dejansko zapustiti, in sicer dokazljivo. Tretjič, prodajalec mora biti pripravljen posel obravnavati kot izvozno dobavo — k temu ni zavezan.

Tretji pogoj preseneti večino. Trgovec, ki se ne ukvarja z izvozom, postopka pogosto ne pozna in noče prevzeti odgovornosti za dokazilo — to odgovornost pa nosi, saj če dokazila ni, davek vseeno dolguje. Kdor se pogaja s takšnim trgovcem, naj to razjasni pred pogajanji o ceni, ne pa po njih.

In pojasnilo, ki prihrani veliko jeze: denar ne pride od države in ne od carine, temveč od prodajalca. On je davek prejel, on ga vrne, in to stori, ko ima dokazilo. Spraševanje na carini, kje je denar, ne vodi nikamor.

Račun trgovca za rabljeno vozilo obstaja v dveh oblikah. Pri redni obdavčitvi je DDV na računu izkazan ločeno, s stopnjo in zneskom. Pri obdavčitvi razlike v ceni je na računu le skupna cena in sklic na ustrezni predpis; obdavči se le razlika med nabavno in prodajno ceno, ta davek pa ni izkazan.

Iz tega razlikovanja izhaja vse drugo. Če ni nič izkazano, ni ničesar za vračilo — ne zato, ker bi to prepovedoval kak organ, temveč ker znesek, ki bi ga zahtevali nazaj, ni zapisan na nobenem dokumentu. Vozila, obdavčena po razliki v ceni, so v trgovini z rabljenimi vozili pogosta, in to prav v segmentih, v katerih kupujejo zasebniki.

Vprašanje se zato dobesedno glasi: „Ali bo račun izstavljen z izkazanim DDV ali po ureditvi obdavčitve razlike v ceni?“ Postavite ga že v prvem telefonskem pogovoru, ne šele v zaključnih pogajanjih, ker obrne primerjavo dveh ponudb. Vozilo, obdavčeno po razliki v ceni, mora biti ob nakupu cenejše od redno obdavčenega, da je za kupca, ki vozilo izvaža, enakovredno.

Zasebnik ne zaračunava DDV, ker ga ne dolguje. V ceni, ki jo zahteva, sicer tiči ostanek davka, ki ga je nekoč nekdo plačal, vendar je ta že zdavnaj odtekel in ga ni več mogoče zajeti na nobenem dokumentu. Ničesar ni za vračilo, in kdor obljublja kaj drugega, obljublja nekaj napačnega.

To ne spremeni dejstva, da uvozni davek v ciljni državi vseeno nastane. Prav v tem je računica, zaradi katere je zasebni nakup v tujini slabši, kot je videti: ničesar ne dobite nazaj, v ciljni državi pa vseeno plačate. Pri nakupu pri trgovcu z izkazanim davkom se obe strani vsaj deloma izravnata.

Potek je povsod podoben in nobenega koraka ni mogoče opraviti naknadno. Kdor šele po plačilu vpraša, ali bi bila izvozna dobava mogoča, je vrstni red že zapustil — takrat ostane le dobra volja prodajalca, ta pa ni podlaga za izračun.

Načrtujte tudi čas prehoda meje. Dokazilo nastane na mejnem prehodu z osebjem in v njegovem delovnem času; vožnja v nedeljo zvečer čez mejni prehod brez osebja ne ustvari dokazila in s tem tudi ne vračila.

Prodajalec potrebuje uradno dokazilo, da je prav to vozilo zapustilo notranji trg. V EU to dokazilo nastane iz elektronske izvozne deklaracije: izvozni carinski urad jo sprejme, izstopni carinski urad potrdi izstop, iz tega pa nastane potrdilo, ki sodi k računovodski dokumentaciji trgovca.

Za manjše izvoze pod vrednostjo, ki jo določi carinska uprava, je namesto elektronske deklaracije predvidena ustna deklaracija s potrditvijo na papirju. Za vozilo to redko pride v poštev, ker je vrednost vozil običajno višja. Na carinskem uradu vprašajte, kateri postopek velja v vašem primeru, namesto da bi ugibali.

Najpogostejši popoln neuspeh na tej točki je banalen: vožnja gre čez mejni prehod brez osebja ali zvečer, nihče ničesar ne potrdi in vozilo je odšlo, ne da bi bilo to dokazljivo. Potem vračila praktično ni več mogoče rešiti. Klic dan prej z vprašanjem, kdaj je na prehodu osebje, je ves trud, ki bi bil za to potreben.

Običajna sta dva modela. Pri prvem plačate bruto znesek in delež davka dobite nazaj, ko prispe dokazilo. Pri drugem trgovec izstavi račun brez DDV in zadrži varščino v višini davka, ki jo sprosti, ko prispe dokazilo. Ekonomsko je oboje enako; tveganje je v obeh primerih na vaši strani, dokler dokazila ni.

Zato v pogodbo pisno vnesite štiri podatke: natančen znesek, ki se vrne ali sprosti; rok, v katerem se to zgodi po prejemu dokazila; račun, na katerega se plača; in kdo opravi prijavo pri carinskem uradu. Ustna obljuba za prodajnim pultom čez mejo ni vredna nič.

Če zasebnik v eni državi članici kupi rabljeno vozilo in ga pripelje v drugo, DDV ostane tam, kjer je bil plačan. Vračila ni, v domači državi pa tudi ne nastane dodaten DDV. To je preprosto pravilo in razlog, zakaj se znotraj EU o davku le redko govori.

Za nova vozila velja nasprotno: tam davek pripada državi registracije, prodajalec izstavi račun brez DDV, nakup pa prijavite pri svoji davčni upravi. Ali vozilo velja za novo, je odvisno od pragov za prvo registracijo in prevoženo razdaljo, ki jih navaja vaša davčna uprava.

Kar pri obeh ostaja enako: dajatve, ki jo ciljna država veže na prvo registracijo, to ne zadeva. To ni DDV, sledi lastnim pravilom in nastane ne glede na to, kaj je bilo plačano v državi prodaje.

Streznitvena računica: kar dobite nazaj v državi prodaje, v ciljni državi v veliki meri znova plačate kot uvozni davek. Za zasebnika zato vračilo le redko pomeni dobiček, temveč premik — znesek pristane v drugi blagajni, vmes pa so tedni, v katerih je vaš denar vezan.

Dva primera sta drugačna. Kdor opravlja dejavnost in lahko uvozni davek v ciljni državi odbije kot vstopni DDV, dejansko prihrani. In kdor uvaža v državo, katere davčna osnova je nižja od bruto cene, prihrani razliko. Oboje je vprašanje za davčnega svetovalca, ne za vodnik.

Praktični nasvet je zato preprost: pogajajte se o ceni, ne o davku. Izpogajan popust je zanesljiv, takojšen in ne potrebuje dokazila z mejnega prehoda. Vračilo je postranska tema, ki dobi veliko pozornosti, ker se delež sliši velik — in prinese malo, ker ga ciljna država takoj znova pobere.