Stenska polnilnica doma: kaj prinese in kaj zahteva

Stenska polnilnica ne polni. Polnilnik je v vozilu — vgrajeni polnilnik, ki izmenični tok usmeri in ga dovaja v baterijo. Stenska polnilnica dobavlja ta izmenični tok, nadzoruje povezavo in vozilu prek tankega krmilnega voda sporoča, koliko toka sme črpati. Več ne počne, in prav zato meja skoraj nikoli ni naprava na steni.

Koliko moči pride do vozila, je zmnožek napetosti, toka in števila faz. Gospodinjska vtičnica ima eno fazo z 230 volti in jo je mogoče trajno obremeniti s približno desetimi amperi — iz tega nastane dobra dva kilovata. Trifazni priključek s 400 volti in 16 amperi na fazo da enajst kilovatov, z 32 amperi dvaindvajset. Med vtičnico in trifazno stensko polnilnico je torej grobo razlika za faktor pet do deset.

Druga razlika je trajna obremenitev. Gospodinjska vtičnica je narejena za kratke konice, ne za deset ur blizu nazivne obremenitve. Stenska polnilnica je zasnovana prav za to: meri temperaturo na svojih kontaktih in zmanjša tok, preden se kje kaj segreje.

Prvo vprašanje ni, kako močna sme biti stenska polnilnica, temveč s kolikšno močjo lahko polni vozilo. Vgrajeni polnilnik je sestavni del s fiksno močjo. Številna vozila trifazno sprejmejo enajst kilovatov, nekatera polnijo le enofazno, posamezna do dvaindvajset kilovatov. Stenska polnilnica z dvaindvajsetimi kilovati pri vozilu, ki polni enofazno, polni enofazno — denar za večjo napravo je tedaj porabljen, ne da bi se kar koli spremenilo.

Enofazno polnjenje ima še drugo pomanjkljivost: neuravnoteženo obremenitev. Če tok črpa le ena od treh faz, to lokalno omrežje obremenjuje neenakomerno. Operaterji omrežja zato omejujejo dovoljeno trajno enofazno obremenitev. Katera vrednost velja, piše v tehničnih pogojih za priključitev operaterja omrežja, ne v prospektu stenske polnilnice.

V praksi to pomeni: če polnite trifazno, srednje veliko baterijo čez noč napolnite, ne da bi o tem razmišljali. Če polnite enofazno, je treba računati — zmogljivost, deljena z močjo polnjenja, da število ur, k temu pa prištejte približno desetino za izgube v polnilniku in vodu. Za vožnje na delo to pogosto zadošča, za veliko baterijo od deset odstotkov do polne pa ne več v eni noči.

Med razdelilnikom in parkirnim mestom je vod, njegov presek pa določa, kaj je mogoče. Enajst kilovatov zahteva petžilni dovodni vod z lastno zaščito; na daljših razdaljah mora biti presek večji, ker sicer na poti pade preveč napetosti. Pri hiši z garažo na drugem koncu parcele najdražja postavka ni stenska polnilnica, temveč izkop jarka.

Druga meja je priključna moč hiše kot celote. Štedilnik, bojler, toplotna črpalka in stenska polnilnica ne morejo vsi hkrati delovati na meji zmogljivosti. To rešuje upravljanje obremenitve: meri tok na hišnem priključku in zmanjša moč stenske polnilnice, takoj ko se vključijo drugi porabniki. Stane dodatno, v mnogih primerih pa prihrani ojačitev priključka, ki je večkrat dražja.

Ko zbirate ponudbe, prihranite čas, če takoj navedete te podatke:

Vsaka polnilna naprava potrebuje zaščitno stikalo na diferenčni tok. Razlika glede na preostalo hišno inštalacijo je v vrsti napake: vozilo z enosmernim vmesnim tokokrogom lahko ob okvari ustvari gladek enosmerni okvarni tok. Navadno stikalo tipa A ga ne zazna — in lahko zaradi njega celo postane neobčutljivo za napake, ki jih sicer zaznava.

Zato je za stensko polnilnico potrebno bodisi zaščitno stikalo tipa B bodisi stikalo tipa A skupaj z zaznavanjem enosmernega okvarnega toka, ki se odzove v območju miliamperov. Številne stenske polnilnice imajo to zaznavanje že vgrajeno; tedaj zunaj zadošča tip A. To ni podrobnost za prospekt, temveč točka, pri kateri inštalacija prestane prevzem ali pa ne.

Poleg tega sta potrebna lasten inštalacijski odklopnik za vsako polnilno napravo in preverjanje zaščitnega vodnika. Kdor stensko polnilnico sam priključi na obstoječi vod za štedilnik, enkrat prihrani denar, ob škodi pa izgubi zavarovalno kritje. Prevzem s strani registriranega elektroinštalaterja je dokazilo, da naprava ustreza stanju tehnike.

Polnilno napravo je treba prijaviti operaterju omrežja, nad določeno močjo pa je potrebno tudi njegovo soglasje. Kje je ta prag in kateri obrazec velja, določi lokalni operater omrežja; on je tudi tisti, ki prijavo sprejme. Praviloma to opravi izvajalec inštalacije, ker mora biti za to vpisan v register inštalaterjev.

Obravnava traja tedne, ne dni — to je red velikosti in ne zaveza. Če stensko polnilnico naročite šele za datum dobave vozila, boste prve tedne polnili na vtičnici. Naročite jo, ko je kupoprodajna pogodba podpisana, ne ko vozilo stoji pred vrati.

Programi spodbud obstajajo na ravni države, regije ali kantona in občine, deloma tudi pri samem operaterju omrežja. Pogosto se spreminjajo, mnogi pa zahtevajo vlogo pred začetkom inštalacije — naknadna vloga je zavrnjena, ne glede na to, kako upravičena bi bila. Zato tu ni zneska, temveč vrstni red: najprej preverite, ali program obstaja, nato oddajte vlogo, nato gradite.

V večstanovanjski stavbi je stenska polnilnica redko tehnična in skoraj vedno organizacijska težava. Najemniki in lastniki stanovanj imajo v več evropskih pravnih ureditvah pravico, da na lastne stroške postavijo polnilno napravo. Kako daleč ta pravica sega in kateri roki veljajo, se razlikuje; merodajno je pravo kraja, kjer stoji nepremičnina, informacije pa dajo pristojne svetovalnice za najemnike ali lastnike.

S tehničnega vidika se splača pogledati osnovno inštalacijo. Dovolj dimenzioniran dvižni vod z upravljanjem obremenitve za vsa parkirna mesta je enkrat drag, nato pa je vsak nadaljnji priključek poceni. Kdor kot prvi napelje posamezen vod, morda zasede priključno moč, ki bo pozneje manjkala vsem — in sosedje plačajo za to.

Tretje vprašanje je obračun. Lasten overjen števec za vsako parkirno mesto čisto loči elektriko za polnjenje od elektrike za skupne dele stavbe in odpravi poznejše razprave. Brez njega plačuje skupnost, in to traja natanko tako dolgo, dokler ne pride drugo vozilo.

Finančne prednosti tu ni mogoče navesti kot zneska, ker se cene elektrike razlikujejo glede na državo, ponudnika in tarifo ter se nenehno spreminjajo. Struktura pa je povsod enaka: doma plačate ceno energije po svoji gospodinjski tarifi in nič drugega. Na poti plačate ceno energije ponudnika polnjenja, glede na tarifo pristojbino na polnjenje ali na čas, na polnilnici drugega ponudnika pa še doplačilo za gostovanje (roaming). Vstavite svojo tarifo in izračun bo veljal za vas.

Druga pridobitev je čas, ki ga ljudje podcenjujejo. Vozilo, ki ponoči tako ali tako stoji, se polni v času, ko nihče ne čaka zraven. Pot do polnilnice, čakanje, iskanje prostega mesta — vse to odpade, in to vsak dan v letu.

Tretja pridobitev zadeva baterijo. Polnjenje z enajstimi kilovati pomeni majhno C-stopnjo, malo odpadne toplote in enakomeren tok. Če polnite doma, lahko poleg tega mejo polnjenja pustite pri osemdesetih odstotkih in do konca napolnite le pred dolgimi vožnjami. To je najbolj prizanesljivo ravnanje, ki je v vsakdanu mogoče — in ob ponovni prodaji čez nekaj let ga je mogoče razbrati iz preostale zmogljivosti.

Vrstni red je pomembnejši, kot se zdi. Kdor najprej kupi in šele nato vpraša, kje bo polnil, je najdražji od vseh odgovorov že izključil. Zadošča pet vprašanj:

Nobeno od teh vprašanj ne zahteva strokovnjaka in na vseh pet je mogoče odgovoriti v enem večeru. Kdor jih pusti odprta, se zato ne odloči drugače — odloči se le pozneje, ko vozilo že stoji pred vrati.