Ponudba nakupa z izvozom: kaj določi trgovec

Za neto ceno v glavnem sprašujeta dve skupini. Prva so podjetja, ki davek odbijejo kot vstopni DDV in zato potrebujejo račun z izkazanim DDV. Druga so kupci, ki vozilo izvozijo čez carinsko mejo, na primer med Švico ali Lihtenštajnom in EU ali iz EU v drugo tretjo državo. Zanje je davek države prodaje postavka, ki pri izvozni dobavi lahko odpade, medtem ko v ciljni državi nastane uvozni davek.

Oboje predpostavlja, da je davek mogoče izkazati na računu. Pri vozilih, za katera velja obdavčitev razlike v ceni (marže), davek na računu ni izkazan, zato tudi ni neto cene, ki bi jo lahko navedli. Na Carvexii je zato vse odvisno od ene kljukice: neto ceno in pogoje izvoza je mogoče navesti le pri oglasih avtohiše z oznako „DDV izkazljiv“.

Neto ceno vnesete sami; Carvexia je ne izračuna. Biti mora nižja od cene, prikaže se pod ceno kot navedba trgovca in se izbriše, takoj ko se spremeni cena ali valuta — takrat jo vnesete znova. Znotraj EU se pri rabljenih vozilih za zasebne kupce to vprašanje večinoma sploh ne zastavi, ker davek ostane tam, kjer je bil plačan. Ta prispevek se zato nanaša predvsem na prodajo čez carinsko mejo.

Za izvedbo obstajata dva običajna modela, v oglasu pa izberete enega od njiju. Pri prvem kupec plača bruto, vi pa mu vrnete davčni delež, takoj ko prejmete dokazilo o izvozu. Pri drugem izstavite račun v neto znesku in zadržite varščino v višini davka, ki jo sprostite po prejemu dokazila.

Ekonomsko se oba izideta enako: dokler dokazila ni, je znesek davka pri vas, in če ga nikoli ne bo, ga obdržite, ker davek takrat dolgujete vi. Razlika je v tem, kako je stvar predstavljena kupcu, in v vašem knjigovodstvu. Neto model se kupcu bere prijazneje, ker je znesek, ki se vrne, že od začetka prikazan ločeno. Vendar zahteva, da sta kupnina in varščina na dokumentu in na bančnem računu dosledno ločeni.

Kateri račun izstavite pri katerem modelu in kako knjižite vračilo, razjasnite s svojim davčnim svetovalcem. Sama izbira je vprašanje vašega postopka: vzemite model, ki ga vaše podjetje lahko vsakič izvede enako, in ostanite pri njem. Kupec, ki primerja dva trgovca, manj gleda na model kot na to, ali je postopek pojasnjen.

V oglasu navedete, kdo izvoz prijavi na carinskem uradu: vi kot trgovec, kupec ali carinski posrednik. Odgovor je pomembnejši, kot se zdi, saj iz prijave nastane dokazilo, od katerega je odvisna vaša davčna oprostitev. Kdor prijavi, ima postopek v rokah — in s tem dokument.

Če prijavite sami ali pooblastite carinskega posrednika, dokazilo pride tja, kjer ga potrebujete. Pazite, da je vaše podjetje v prijavi navedeno kot izvoznik oziroma pošiljatelj; v nekaterih sistemih je od tega odvisno, kdo lahko pozneje prenese elektronsko dokazilo. To zahteva nekaj dela ali plačilo posredniku, ki ga vključite v ceno ali odkrito navedete kupcu.

Če prijavi kupec sam, ste odvisni od njega: prijavo mora pravilno oddati, državo zapustiti na mejnem prehodu, kjer je carinska služba prisotna, in vam poslati dokazilo. To lahko deluje, vendar vaše tveganje položi v roke nekoga, ki se po prehodu meje nima več razloga muditi. Kdo lahko nastopa kot deklarant, poleg tega ureja carinsko pravo države odhoda, med drugim glede na prebivališče — vprašajte izvozni carinski urad, preden to možnost ponudite.

Dokazilo je uradni dokument, da je prav to vozilo zapustilo carinsko območje. V Nemčiji je to izstopni zaznamek (Ausgangsvermerk) iz elektronskega izvoznega postopka, v Švici odločba o izvozu (Veranlagungsverfügung Ausfuhr) zveznega urada za carine in varnost meja; druge države imajo ustrezne dokumente. Katere dokumente dodatno zahteva vaše davčno pravo, vam pove davčni svetovalec ali davčna uprava. Za vozila pogosto veljajo posebna pravila: v Nemčiji mora na primer kupec, ki vozilo prevzame sam, imeti prebivališče ali sedež v tujini, vozilo pa mora biti izvoženo trajno.

Če potrdila ni — ker je kupec peljal čez mejni prehod brez carinske službe ali ker prijava nikoli ni bila zaključena —, v EU obstaja postopek, v katerem lahko izvozni carinski urad izstop naknadno potrdi na podlagi drugih dokazil. Postopek je zahteven in se ne konča vedno z dokazilom. Brez dokazila dobava ostane obdavčljiva, davek pa dolgujete vi.

Rok v oglasu je vaša zaveza: v koliko dneh po prejemu dokazila vrnete znesek ali sprostite varščino. Navedite ga in ga spoštujte; če ga ne navedete, je na strani vozila prikazano opozorilo, naj ga kupec določi v pogodbi. Drugi rok določite v pogodbi: do kdaj mora biti dokazilo pri vas in kaj se zgodi, če ga ni — da se varščina takrat zadrži kot davek oziroma da vračila ni. Kako dolgo lahko sami čakate na dokazilo, preden morate davek plačati, vam pove davčni svetovalec.

Na strani vozila je pod vašimi pogoji navedeno, katere štiri navedbe naj bodo pisno zapisane v kupoprodajni pogodbi. Kupci tam preberejo, kaj naj zahtevajo — zato jih je najbolje ponuditi, preden vprašajo. K temu pridejo točke, ki ščitijo vas: država, v katero se vozilo izvaža, rok za dokazilo, posledica, če ga ni, in dolžnost kupca, da vam dokument pošlje, takoj ko ga ima. Predloga, ki jo uporabite pri vsaki prodaji z izvozom, prihrani razprave na dan predaje.

Bančni račun si zasluži svoj stavek. Znesek se vrne na račun, s katerega je bilo plačano, ali na tistega, ki je naveden v pogodbi — ne na tistega, ki je pozneje sporočen po e-pošti. Spremenjeni bančni podatki v e-sporočilu so eden najbolj znanih vzorcev prevar, plačilo čez mejo pa je posebej težko dobiti nazaj.

Štiri navedbe, kot so zapisane na strani vozila:

Kupec iz druge države za izvoz, uvoz in registracijo pri sebi potrebuje dokumente, ki jih lahko pripravite, preden pripotuje. Vprašanje dokumentov zato razjasnite pred terminom: naknadno naročanje manjkajočega potrdila COC pri proizvajalcu traja, kupec, ki mora zato pripotovati drugič, pa se bo o ceni pogajal znova.

Kako vozilo pride čez mejo — na prikolici, z izvoznimi ali carinskimi tablicami, s prevoznikom —, praviloma odloči in organizira kupec. Za vas šteje, da državo zapusti na mejnem prehodu s carinsko službo, in sicer v času, ko ta posluje, ker sicer dokazilo ne nastane. To kupcu izrecno povejte; mnogi mislijo na uvoz in pozabijo na izvoz.

Kateri organ kaj zahteva, se od države do države razlikuje; jedro je povsod podobno:

Meja vaših zavez je meja vaše države. Zavezujoče lahko obljubite, kar se zgodi v vašem podjetju: ceno, model obdavčitve, rok, dokumente, prijavo. Kaj se zgodi v ciljni državi, ne morete obljubiti, stavek, ki zveni kot obljuba, pa se v sporu bere kot zaveza.

Znotraj te meje pa se splača jasno povedati, kaj počnete. Trgovec, ki zna svoj postopek pojasniti v treh stavkih — tako poteka obdavčitev, tako se prijavi izvoz, tako hitro vračamo —, se kupcu iz tujine zdi zanesljivejši od tistega z nižjo ceno in nejasno obljubo, da se bo že vse uredilo. Zunaj te meje ne obljubljate ničesar: