Cestnina v južni Evropi: postaja, naprava in kamera

Za osebna vozila sta v Evropi dva sistema. Pri vinjeti plačate za časovno obdobje in vozite, kolikor želite — tako v Avstriji, Švici in v velikem delu vzhodne Evrope. Pri cestnini po prevoženi razdalji plačate za vsak odsek, ki ga prevozite, znesek pa je odvisen od razdalje in razreda vozila — tako v Franciji, Italiji, Španiji, na Portugalskem, Hrvaškem in v Grčiji.

Cestnino večinoma pobirajo koncesionarji, ki upravljajo posamezne avtoceste. Znotraj ene države je zato pogosto več upravljavcev z lastnimi postajami, lastnimi spletnimi stranmi in lastnimi pravili za naknadna plačila. Nekateri odseki delujejo po zaprtem sistemu: ob vstopu vzamete listek, ob izstopu plačate glede na razdaljo, tako večinoma v Franciji, Italiji in na Hrvaškem. Drugi delujejo po odprtem sistemu, s postajami ob trasi, kjer plačate fiksen znesek; v Grčiji je to razširjeno.

Razred je odvisen od višine, števila osi in prikolice. Avtodomi, kombiji in vozila s prikolico zato pogosto plačajo več kot sam avto. Kdor kupljeni avto pripelje domov na prikolici, pride v višji razred, zato je smiselno, da to vključi v stroške. V vseh teh državah sicer plačujete v evrih.

Cestninska postaja ima več voznih pasov in ne sprejema vsak pas vsakega plačilnega sredstva. Kateri pas sprejema kaj, pokaže oznaka nad njim, ta pa se razlikuje od države do države:

Najpogostejša napaka je pas za naprave brez naprave. Zapornica ostane zaprta, vzvratna vožnja iz pasu pa je prepovedana in nevarna. Namesto tega pritisnite gumb za klic na stebričku in razložite, kaj se je zgodilo; upravljavec odpre zapornico ali vam pove, kako plačati naknadno.

Kdor izgubi listek, v zaprtih sistemih praviloma plača najdaljšo razdaljo, ki lahko pripelje do tega izhoda. Če je kartica zavrnjena, pomaga drugo plačilno sredstvo; ne sprejme vsak avtomat vsake kartice. Če sploh ne morete plačati, v Italiji na postaji dobite potrdilo in plačate pozneje, prek spletne strani upravljavca ali na plačilnem mestu — rok za to je naveden na potrdilu.

Cestninska naprava za vetrobranskim steklom odpre zapornico na posebnem pasu, pogosto ne da bi se morali povsem ustaviti, obračun pa poteka pozneje prek računa. V glavni turistični sezoni, ko se pred blagajnami ustvarjajo kolone, to opazno prihrani čas.

Vsaka država ima svojo napravo: Telepass v Italiji, Via Verde na Portugalskem, ENC na Hrvaškem, naprave francoskih in španskih upravljavcev. Poleg tega obstajajo ponudniki, katerih naprava deluje v več državah, pogosto v Franciji, Španiji in na Portugalskem, pri nekaterih tudi v Italiji in drugih državah. EU je z evropsko storitvijo elektronskega cestninjenja ustvarila okvir za to, vendar ena sama naprava za vso Evropo za osebna vozila še ni vsakdan.

Pred sklenitvijo pogodbe preverite:

Novost so odseki povsem brez postaj. Portali nad voziščem preberejo registrsko tablico in napravo, obračun pa poteka brez ustavljanja. Kdor ima napravo, plača samodejno. Kdor je nima, mora ukrepati sam — in prav tam nastane večina naknadnih zahtev.

V Franciji nekatere avtoceste že delujejo tako, med njimi odseki med Parizom in Normandijo. Brez naprave plačate po vožnji pri upravljavcu, prek spleta z registrsko številko ali na njegovih partnerskih mestih, v kratkem roku. Na Portugalskem takšni odseki obstajajo že dolgo, označeni z obvestilom, da se cestnina obračunava le elektronsko. Na več od njih je cestnina medtem odpravljena, na drugih še velja. Za tuje registrske tablice upravljavci ponujajo posebne možnosti: povezavo registrske številke s plačilno kartico na terminalih ob vstopu v državo ali prek spleta, predplačniško kartico ali naknadno plačilo prek uradnih kanalov.

V Italiji posamezni novejši odseki delujejo brez zapornic, Hrvaška pa je napovedala, da bo celotno omrežje preusmerila na obračun brez ustavljanja; do takrat tam veljajo postaje. V Španiji in Grčiji zaenkrat prevladujejo postaje. V Španiji je poleg tega v zadnjih letih več avtocest po izteku koncesije postalo brezplačnih.

Na postaji registrska tablica ne igra nobene vloge: plačate in zapornica se dvigne. Zato so postaje za vožnjo z začasnimi tablicami najpreprostejši model.

Pri cestnini s kamerami je registrska tablica vse. Brez naprave plačate prav s to registrsko številko, pri začasnih tablicah torej s številko, ki obstaja šele kratek čas in katere oblike obrazec morda ne pozna. Vnesite jo znak za znakom, izberite pravo državo registracije in shranite potrdilo. Če obrazec registrske številke ne sprejme, vprašajte upravljavca, namesto da bi poskušali s podobnim zapisom.

Naprava iz vašega drugega avtomobila lahko pomaga, če pogodba dovoljuje uporabo v drugem vozilu istega razreda ali če lahko vpišete začasno registrsko številko. To vprašajte pred prevzemom vozila. Račun za neplačan prehod gre imetniku registrske številke; pri začasnih tablicah ste to vi, pri najetem avtomobilu pa najemodajalec, ki ga skupaj s pristojbino za obdelavo prenese na vas.

Večina naknadnih zahtev ima le nekaj vzrokov: cestnina s kamerami, ki je ni nihče plačal, naprava, ki ni bila prepoznana ali je bil njen račun prazen, najeti avto — in prodani avto, v katerem je še prilepljena lastna naprava.

Če zahteva vseeno pride, jo v miru preverite. Prava zahteva navaja upravljavca, odsek, datum in registrsko številko, pogosto s fotografijo, in pogosto pride mesece po potovanju, včasih prek pooblaščene agencije za izterjavo. Podatke primerjajte s svojimi potrdili in plačajte prek kanalov, ki jih upravljavec sam navaja na svoji spletni strani. Če kaj ni v redu, predložite potrdilo, ki kaže nasprotno.

Sporočila SMS ali e-pošta o domnevno neplačani cestnini, ki silijo k plačilu prek povezave, so razširjena goljufija. Ne sledite takšni povezavi, temveč sami odprite spletno stran upravljavca in tam poiščite odprte zneske za svojo registrsko številko. Zato potrdila o plačani cestnini hranite dlje, kot se vam zdi potrebno.

Da do tega sploh ne pride, pomaga kratka rutina: